Pismo apostola Boleta na duši ubogim

Zgodaj v nedeljskem jutru, na samem začetku izleta, sem se neprestano spraševal, a sem znorel in ali mi je res toliko dolgčas, da sem se pustil prepričat, da grem v antarktičnem mrazu na sprehod po zasneženem jezeru z nekimi obsedenci, ki mi bodo pametovali, da je tista črna pika v zraku ptič, samec v tretjem letu starosti. Bil sem, kot verjetno tudi drugi, zelo skeptičen. Vse te negativne misli pa so kjub grdim vremenskim razmeram hitro ispuhtele.
 

Resnična predanost in odločnost ljudi, pri nas imenovanih ptičarjev, se je kazala v jutru, ki sta ga poleg zgodnje ure prevevala mraz in sneg. Manjše krdelo dvajsetih ljudi je bilo moč prepoznati po, za navadnega smrtnika ogromnih, zastrašujočih in skoraj orožju podobnih teleskopih, ki pa so za ptičarja vedno premajhni in nikoli dovolj dobri.

Vmes pa seveda ni manjkalo takih, ki so se, željni svežega zraka, optimistično odpravili na lep, miren in niti malo ekstremni nedeljski izlet po Cerkniškem jezeru. Prepoznavni smo bili seveda po kričeče obarvanih bundah, presenečenih izrazih zaradi spoznanja, da smo vso, za tak dan, primerno opremo pustili doma, po količini s seboj prinešene hrane, po vseh fotoaparatih in zastarelih daljnogledih in seveda po spremljajočem godrnjanju zaradi sunkov mrzlega vetra in ledenih prstov. Število udeležencev je kazalo, da ta "šport" ni povsem neznan in nepopularen, kot sem sprva mislil. Že sam entuzijazem ob novih odkritjih ptičarjev, ki je že od daleč viden na njihovih dobrovoljnih obrazih, ti privleče nasmešek na dan. Vsem tistim, ki mislite, da je ptič, v velikostnem rangu vrabca, vrabec, vse ostalo pa neka večja ujeda, tistim, ki mislijo, da so vse kar se da videti, že videli v mestu, tistim, ki mislijo, da ptice pozimi letijo na neke oddaljene in za človeka neznane kraje, ter da so čaplje tiste, ki nam stalno delajo zgago, ko nam mašijo dimnike, toplo priporočam takle izlet.

Opremljeni in pripravljeni smo se končno odpravili, a so vodilni po kratki hoji hitro postavili svoja stojalca na noge in začeli z opazovanjem. Zame je bil že tak kratek pohod po mrazu dovolj velik razlog, da potegnem ven svoj debelo obložen sendvič. Od tu dalje, predvsem pa od trenutka, ko sem ponovno začutil svoje prste na nogah in rokah, se je začela prava avantura. Ptiči različnih barv, velikosti in oblik so prišli na plano oziroma so jih, nam, za ptice slabovidnim, razkrili ptičarji. Z vsakim korakom smo izvedeli kaj novega, videli kakšno za nas novo ptico, za katero sem si predstavljal, da jo lahko vidiš le na televiziji. Zvedel sem, da je jata od daleč podobna roju os in je z določeno taktiko možno tudi prešteti osebke v njej. Ko sem poslušal, kako opisujejo ptiča (zrnojed, močan kljun, črta na levem krilu...), sem zavijal z očmi in si mislil svoje (lahko je "nabijat" nam, ki nimamo pojma), saj sem skozi svoj daljnogled videl le pikice, vse podobne sivo obarvanim vrabcem. Samo kratek pogled skozi enega od teleskopov je moje mišljenje spremenil. Ptici bi z malo truda lahko določil barvo oči. Nikakor se nisem mogel nagledati barvitega kalina, ki je skupaj s svojo spremljevalko (razlikujeta se po barvi) nabiral semena.

Po daljšem pohodu smo se vrnili v avtomobile in avanturo nadaljevali na toplem. Kaj kmalu nam je udobno vožnjo v avtu, iz katerega smo budno iskali silhuete, prekinil nenavaden in hkrati fantastičen pogled na trsje, ki je gledalo iz jezera in dajalo videz neprekinjenega, gosto zaraščenega travnika. Nad začaranim rastjem smo lahko opazovali tihi let lunja, ki je s svojo prisotnostjo močno vznemiril tamkajšnje race. Te pa niso dovolile, da bi kraljeval nad njihovim domom in so ga, vsaj tako je bilo videti, s skupinskim delom dobesedno prepodile.

Vožnja se je nadaljevala do prvega srečanja z drugimi, prav tako navdušenimi opazovalci. Tam so piko na i postavile speče čaplje, katerim se človek enostavno ne more načuditi. Svoje glave so tesno skrivale na upognjenih vratovih in so kot take dajale videz nekakšnega štora. Za predstavo sta poskrbeli še siva in velika bela čaplja, ki sta ena pod drugo na kontrastnem ozadju, bela na temnem ozadju gozda in siva nad belim snegom, letale iz ene strani na drugo. Topel pozdrav nam je naklonil tudi prijazni domačin, za katerega smo najprej mislili, da nam jih bo s svojo palico naložil. Sledila je debata ob pici, ki se mi je po glavi motala že takoj po zadnjem sendviču in odhod nazaj v Ljubljano.

Všeč mi je, da sem izkoristil priložnost in spoznal nekatere izjemne vrste ptičev v naravnem okolju, kjer, kot da bi nastopali, kažejo vse svoje čare in lepote.

Boštjan Podvršič - Bole

Na vrh strani