Iti na teren ali ne iti na teren?

ITI IN BITI!

Bil je eden tistih terenov ... ko ti zdrava pamet na podlagi vremenske napovedi z močno, mrzlo burjo in nekaj stopinjami pod ničlo lepo pove, da ostani doma na toplem ... Ampak tisto nekaj je odločilo drugače... Morje je klicalo. Kdo bi se uprl, ko pa veš, da ti je namenjeno? Klicu nisem sledila le jaz, pač pa presenetljivo veliko nadebudnežev. V Strunjanu smo se razveselili vsakega posebej. Na ta dan naj bi delovale: ptičarska in botanična skupina ter skupina za morsko obalo. Botaniki so se ustrašili napovedi in ne pretirano bogatega terena, ki se jim je obetal. Sama pa sem bila ta dan v ptičarskih vrstah.
Bilo je čisto in jasno jutro (ja in tudi mrzlo in "nekoliko" je pihalo). Pogled je zrl za obzorje. Dobra volja in navdušenje ob vsaki novi ptici sta nas grela ob sprehodu po Strunjanski obali. Poleg očarljivih lisk, kormoranov, vranjekov in galebov, se žarkom sonca nista mogla upreti dva vodomca, tako da smo se ju dodobra naužili in opazovali razlike med samcem in samico (samec ima temen kljun, samica pa bazo spodnjega dela kljuna oranžne barve). Nekoliko naprej je nekaj rumenoglavih kraljičkov altruisticno poziralo silnim fotografom, ki so jih ujeli iz prav vseh kotov....
Pot nas je nato vodila v Sečoveljske soline. Svetloba je bila čarobna, dišalo je po morju, povsod življenje, povsod ptice! Ure in ure smo hodili in opazovali in prisluškovali, a minilo je kot bi trenil. Slišali smo mokoža, videli race žličarice, beloliske (jaz sem jih videla prvič), kreheljce, pa slapnike, in še in še... Ko smo prišli do obale, je nekdo rekel: "Saj sploh ne piha več!". Res je bilo. "Teta burja" je šla domov in nam poklonila čudovit dan. Ta dan smo videli skoraj 60 vrst ptic, prijetno pa sta nas presenetili še dve primorski kuščarici (ena živa in druga malo manj živa - beri mrtva).
Jaz sem že nameravala na vlak za Ljubljano, pa se mi nekako ni šlo. Pa kaj?! CARPE DIEM! In smo šli še v Piran na punto in na čaj. Naslednja postaja je bila Fiesa. Pred mrakom smo šli seveda še prečekirat obalo, kjer smo opazovali akrobacije dveh kričavih ciger in našli še nedolgo pred tem naplavljenega polarnega slapnika.
Ko se je stemnilo smo šli na pico, morska skupina se je prav neutrudno posvecala dolocanju, ptičarji pa smo za ta dan zakljucili. Preživeli smo družaben večer, poln smeha, se posladkali s kuhanim vinom in začeli čutiti prijetno utrujenost preteklega dne.
Zjutraj smo se zgodaj (no ja), še enkrat odpravili ven. Ven! Bili smo svobodni kot ptice! Tokrat v Škocjanski zatok. Ob železniški postaji smo opazili nekaj nutrij, ki so se meni nič tebi nič zadrževale nedaleč od nas in čeprav nas je bilo vsaj deset, se niso preveč vznemirjale. Poslušali smo sivo pevko in se je dobro nagledali, občudovali ponosnega dleska, pa jato liščkov...
A tokrat nam burja ni prizanašala. O, ne. Zacelo se je v Škocjanskem zatoku in se stopnjevalo, nazadnje pa nas je iz školjčišča (zaliv Polje) pregnala tja, od koder smo prišli.
Kakšen je okus po burji? Presneto mrzel. Ko gledaš skozi teleskop ga držiš, da ga ne prekucne, pri tem pa si brišeš solze (pa ne od ganjenosti!) in sploh bolj malo vidiš. Prepiha te do kosti. Velur hlače, bunda in kapa+šal, nič ne pomaga. A-a. Izraz, da je mraz kot v risanki popolnoma drži! Pa vendar te izkušnje ne zamenjam za nobeno toplo sobo doma!

Nina

Na vrh strani