ALI SE ŽELITE VPISATI V VIŠJI LETNIK?

Ne, pravzaprav sem letos imela občutek, da so se posebno potrudili, da bi nekaterim študentom (vkljucno z mano) vpis onemogočili. Pravzaprav sem bila že prepričana, da se, kljub opravljenim pogojem, sploh ne bom mogla vpisati v tretji letnik... Ampak začeti moram na začetku!
Če še niste do zdaj nikoli imeli občutka, da je učenje in bivanje na faksu način življenja, še niste postali ta pravi študenti biologije. To, da prideš do točke, ko ti učenje postane navada in branje skripte za zoologijo nevretenčarjev pomeni lahkotno zgodbico za lahko noč, ima tudi nekaj dobrih lastnosti. In JA, JE mogoče! Na primer to, da se ne mučiš cel dan z mislijo: "Joj, čez pet dni je izpit! Danes se moram pa res učit! Čez štiri dni je izpit, panika! Joj, ne da se mi! Čez tri dni je izpit, itak je že prepozno, da bi se ZDAJ kaj naučil..."
Rezultat takega razmišljanja je (iz lastnih izkušenj) dan, poln slabe volje in vesti ter neprespana noč zaradi siljenja k učenju. Včasih tudi kozarček alkohola "za sprostitev in lažjo koncentracijo" preveč. In indeks se spremeni v grozečo štiri glavo in pettisoč zobo pošast, ki te zasleduje po vseh kotih in ti, če hočeš ali nočeš, razkazuje svojo lastno gnilo notranjost.
Namesto tega se usedeš za mizo že nekaj ur prej, si rečeš: "No, kje smo ostali?" in se poglobiš v knjigo ne da bi ti možgani kar naprej preskakovali na še predobro znane teme. Za osvežitev spomina navajam nekaj primerov: "Kaj bo čez pol ure na TV?", "Kam gremo ven?" in da ne govorimo o: "Zakaj ne grem rajši spat, če se mi zapirajo oci?"
Jaz sem kar nekaj časa potrebovala, da sem prešla to stopnjo, a na koncu mi je uspelo in čez preteklo leto sem se s tako filozofijo kar uspešno prebijala. KAR uspešno pravim zato, ker včasih enostavno ni šlo več in ni šlo brez padca odpornosti in prihoda mononukleoze (če ne veš, kaj je to, ne gledat v SSKJ, ampak vprašaj okrog po faksu. To je na našem faksu kar pogosta bolezen. Drugi letniki pa boste o njej izvedeli vse pri predavanjih prof. Gunde-Cimerman). Kljub temu sem vztrajno nadaljevala, a na koncu sta mi za september ostala še izpit iz osnov sistematske zoologije in kolokvij iz osnov sistematske botanike (in seveda, juhuhu, herbarij).
Ker nisem hotela tvegati (na zadnjih izpitnih rokih se lahko zgodi marsikaj), sem se odločila, da oddam prošnjo za pogojni vpis. Zdravnica mi je napisala potrdili in mi zaželela, da bi mi pri študiju dobro šlo. Res je zlata! En dan po oddaji prošnje sem uspešno naredila izpit (8!), herbarij pa tri dni zatem z 10, za kar sem si pri Tinki zaslužila še komentar, da sem piflarka. Pa kaj! Saj sem se tudi sama tako počutila. V izdelavo herbarija sem zvlekla tudi svoje uboge starše, ki so se, kadar jaz nisem imela casa, ganjali po hribih in mi nosili domov vse mogoče šavje. Oče mi je naredil lesene platnice za herbarijsko mapo in se potem še cel teden hvalil, da sem dobila tako dobro oceno zaradi njegovih briljantnih platnic.
Pa vendar, kljub temu, da sem večino počitnic zabila za knjigami, sem se komaj privlekla do povprečja 8. Ni važno, kaj ste slišali do zdaj, jaz vam povem: Biologija je garaški študij!
Potem so prišli rezultati izpitne komisije in odpravila sem se h gospe Nadi v referat za študente po svojo prošnjo. Prišla sem v referat, vzela prošnjo in gospo Nado prosila, da mi potrdi v indeksu opravljeni letnik, ker sem opravila vse pogoje. Prijazno se mi je nasmehnila in pritisnila štampiljko. Veselo sem se šla vpisat že naslednji dan, ko še ni bilo gneče in zadnji teden pred začetkom študijskega leta preživela brezskrbno na morju...
Zap! Tole moram začeti še enkrat, ker je resnica daleč, daleč stran... V resnici je bilo tako:
Ko sem prišla v referat in ugotovila, da so mojo prošnjo za pogojni vpis zavrnili, sem prosila gospo Nado, da mi vseeno da štampiljko, saj sem opravila vse obveznosti. Grdo me je pogledala in se v hipu razjezila: "To pa ne! Mi smo s tabo že opravili! Kar povej na glavnem referatu, da imaš pogoje, pa naj te vpišejo. In ne hodi mi nazaj, ker ti RES ne bom dala štampiljke!" In takrat se je boj začel.
Ker sem vseeno hotela preživeti nekaj dni na morju, stran od Ljubljane, sta se prijateljici, moji sotrpinki, ponudili, da namesto mene odneseta vpisni list na dekanat in me vpišeta sočasno z njunim vpisom. Medtem ko sem se jaz sprehajala po hrvaški obali (za kopanje je bilo že rahlo premrzlo), sta onidve stali v neskončno dolgi vrsti in se po treh urah čakanja uspešno vpisali v tretji letnik. Z mojo vpisnico se bile (seveda!) težave. Ena od gospa, ki so skrbele za vpis, je mojo vpisnico skupaj z indeksom zadržala rekoč, da bo preverila, če imam res vse pogoje in naj pridem kasneje v dekanat po indeks.
In če smo bile vse tri prepričane, da so me vpisali v naslednji letnik, smo se hudo motile. Ko sem šla nekaj dni pred začetkom novega študijskega leta, nič hudega sluteča, po indeks, me je gospa v glavnem referatu šokirala z nič kaj spodbudno novico. Vrnila mi je vpisnico in indeks in rekla, da na prošnji lepo piše, da nisem opravila pogojev in da me ne more vpisati. Ko sem jo rotila, naj za božjo voljo! pogleda v računalnik kjer so vsi podatki o mojih izpitih in da mi gospa Nada ne bo hotela dati štampiljke, me je -upam si trditi- hladnokrvno zavrnila: "Tega ne morem, žal mi je! Pa rečte Nadi, naj ne komplicira, pa vam da štampiljko!"
In to je bilo to. Zaradi ene same štampiljke! Brezglavo, izgubljeno in na robu solz sem se po nalivu peš odpravila na naš oddelek in vedela, da bijem brezupno bitko, v kateri ne morem zmagati.
Nato sem se spomnila na sošolko, ki je imela podobno težavo in poklicala sem jo. Svetovala mi je, naj stopim do prof. Buloga, ki da je njej napisal nekakšno "potrdilo", da je naknadno opravila pogoje in se bo zdaj lahko končno vpisala naprej. Oklenila sem se še zadnje rešilne bilke in se, še kar pogumno, odpravila do kabineta prof. Buloga. Preden sem potrkala, sem še trikrat dobro premislila: Bilo je v času, ko nima govorilnih ur in nekateri profesorji tega ne marajo. Bilo mi je zeloooo neprijetno, a ker nisem imela druge izbire, sem končno potrkala in bila zeloooo prijazno sprejeta, kar je bilo res zadnje, kar sem pričakovala na dan, ki se je pričel kot sodno jutro.
Torej, prof. Bulog me je zelo prijazno sprejel in si, kljub temu, da je bil zaposlen z drugimi, stavit grem, bolj pomembnimi rečmi, takoj vzel čas zame in za moj problem. Ko sem mu povedala, da se ne morem vpisati, ker ne dobim žiga, mi je napisal "potrdilo" da sem naknadno opravila vse pogoje in takoj hotel poklicati gospo Nado, a je bila, seveda, ravno na pavzi. Vseeno se je prof. Bulog zelo potrudil in potelefoniral okrog ter se pozanimal, kam je odšla na kavo in na koncu mu jo je uspelo izslediti.
Naročil ji je, naj pride čimprej nazaj v referat za študente in mi da žig za vpis v višji letnik. Ja tako, čisto preprosto. Čez dve minuti sem že čakala v vrsti pred referatom, ki se je nabrala v casu Nadine odsotnosti. Čez približno deset minut je prišla, z nasmeškom na ustnicah in nas še povprašala: "Ja, otročički, kaj bi pa spet radi?" Saj sem se ji nasmehnila in moj nasmeh je bil iskren, čeprav osupel in zmeden, v šoku, kajti take prijaznosti nisem bila vajena. Končno sem dobila žig in prvič, ampak res prvič se je zgodilo tudi to, da me je gospa Nada lepo pogledala in se pogovarjala z mano kot s človekom. Še sreča, saj sem imela do zdaj občutek, da me iz nekega nerazumljivega razloga ne mara in se ji razpoloženje pokvari kadarkoli se prikažem, celo kadar pokličem po telefonu... No, vseeno se referatu za študente, če je le možno, še zdaj ognem v velikem loku.
Zdaj me je čakala le še zadnja naloga - nazaj čez drn in strn, po blatu in dežju - da se vpišem. O tem ne bi izgubljala besed. Bilo je: zelo dolgo čakanje, zelo vroče in zatohlo, zelo utrujajoče in zelo nepotrebno!
Doma sem bila okrog petih popoldne popolnoma izmučena. Nikoli se ne ve, kaj vse se lahko izcimi iz nedolžne namere iti po indeks. Da sem tole resnično zgodbo spravila na papir, mi je vzelo veliko časa in volje ampak mislim, da si zaslužite, da veste, kaj se vam lahko pripeti, če se odlocite za podvig vpisati se v višji letnik. Upam, da se vam ne bo nikdar zgodilo to, kar se je meni in upam, da prof. Bulog drugo leto ne bo imel dolge vrste obupanih študentov pred kabinetom.

Na vrh strani