Klošarjenje v Vivotu

Še vedno se spomnim tistega daljnega dne, ko sem se, še rosno mlada, odpravila na informativni dan študija biologije. Dan je bil zmerno veder, kolikor je to 14. februar sploh lahko, in ne tako mrzel kot se je sprva zdelo. Po prijetnem osvežujočem sprehodu od najbližje postaje (dolžini poti tedaj še nisem posvečala pretirane pozornosti?!), sem nekoliko zmedena prispela do cilja. In bila navdušena. Zgradba je bila nova, svetla, lepa, okolica mirna. V bližini se je nahajal živalski vrt, v katerem (sem naivno razmišljala) bom preživela kakšno urico pavze med predavanji. Oh, kako sem se motila!

Posedli smo se v predavalnico, ki ji danes ljubkovalno pravimo P1 in sledil je uvodni nagovor profesorice M.Š.. Ostro nas je premerila izza naočnikov in nam razložila, da se bomo od trenutka, ko bomo oktobra prestopili prag čislane ustanove, zavezali znanosti in se odpovedali vsakršnemu življenju izven belih zidov laboratorijev in predavalnic. Poudarila je, da bomo pač cele dneve na faksu in da se je s tem najbolje sprijazniti. Občasno bomo sicer imeli luknje v urniku, ki pa jih lahko zaradi oddaljenosti fakultete preživljamo le v neposredni bližini. Predlagala je našo dobro založeno (!!) knjižnico in pa VIVOTA!

Takrat sem prvič slišala ime, ki mi je danes tako domače. Že v prvem letniku sem se podrobno seznanila z našo ljubo menzo. O njej so krožile najrazličnejše govorice, ki pa smo se jih kot pravi znanstveniki odločili eksperimentalno dognati. Večino svojega prostega časa smo raje kot v knjižnici presedeli v vedno po praženi čebuli dišečem prostoru in debatirali o najnovejših odkritjih s področja biologije in tudi širšega podrocja naravoslovja. Vsake toliko se je kdo spozabil in odšel po HRANO. Ne bi hotela žaliti nikogaršnjih čustev, tudi sama si po treh letih ne predstavljam več življenja brez dragega Vivota (ki je baje vmes že propadel in se sedaj imenuje Biskvit, jaz pa zaradi sentimentalne navezanosti na zveneče ime vztrajam pri svojem), ampak resnico je treba objaviti, pa če je še tako kruta. Kot je nekoč izjavil starejši kolega (naj mi oprosti, ker si drznem brez dovoljenja citirati njegovo izjavo in še to verjetno nekoliko spremenjeno): " Sam ne mi čez Vivota govort, Vivo je d best. Greš jest kosilo in še cel dan nisi lačen, ker ti hrana itak obleži v želodcu..." In kdo sem jaz da bi ugovarjala modrosti starejših?

Tako se je letos znova začelo. Na začetku počasi, odpadala so predavanja in vaje, primerno aklimatizacijskemu postopku privajanja zgodnjemu vstajanju, poznemu leganju k počitku, žurom, kavam, študiranju... pač vsemu staremu in novemu - tretjemu letniku. Vsi, ki ste ali pa še boste uspeli mukoma prilesti do tretjega letnika, se boste strinjali z mano, da so urniki naravnost nori. Pa čeprav že prvo leto pričakujejo od nas da se v casu t = 0 iz FKKT preslikamo na BF in nato v pol ure nazaj v mesto na filozofsko in v drugem letniku na Inštitutu Jožefa Štefana do poznih ur računamo zapletene ireverzibilne spremembe, se nič ne more primerjati z maratonskimi vajami pri fiziologiji in še daljšimi vajami pri genetiki, ki nas bojda še čakajo. So dnevi, ko ves "čil in pohojen" ob sedem petnajst ugotavljaš plazmolizo celic v povrhnjici čebule in se čez trinajst ur (TO JE OB DEVETIH ZVEČER!!!!) v spremstvu asistenta odpraviš po temačnih hodnikih iz stavbe, ki jo sedaj po pravici imenuješ svoj dom ali mučilnico (Slednje je odvisno od nivoja endorfina v določenem trenutku v določenem prostoru in času.). Ob takem dnevu imaš (poleg popolne izčrpanosti ob koncu tedna, ki se kaže kot apatična nezmožnost slediti študentskim ciljem in plesati do zgodnjih jutranjih ur) nemalo težav. Od tega da te prijazna snažilka noče spustiti na zaslužen čik, pa do raznih pripetljajev kot so sprožanje alarma v že zaprtih delih zgradbe in nočnega potepanja po zamrzli poti v civilizacijo. (Opozarjam, da so vse zgornje navedbe iz izkušenj mojih bližnjih!)

In potem smo nekega dne sedeli okoli štirih v Vivotu in strmeli v prazno. Nekateri so si preganjali čas z možganskim treningom - štiri v vrsto, drugi so si lajšali bolečine z edino snovjo, ki še pomaga - čokolado, spet tretji smo po naukih pametnejših z vzhoda meditirali - mislili na nič. Prijazna uslužbenka se je pojavila prvič in pospravila mize. Nato se je pojavila drugič, uredila stole in nas premerila izpod čela. Tretjič je prišla z veliko metlo in pometala okoli nas, kot se za stalen inventar pač spodobi. Takrat je nekdo rekel: "Pa saj smo kot klošarji." In vsi smo se (pa naj dodam, da nekoliko grenko) zasmejali. Ko se je gospodična prikazala četrtič, smo slišali samo še : "Zaklepamo...".

Po daljšem času opaziš na našem faksu fenomen. Polovica absolventov in diplomirancev se ne vrača, če to ni res nujno potrebno. Drugo polovico redno srečaš, ko se na klopcah v Vivotu nastavljajo soncu. Ne glede kateri polovici si, pripadaš, ali boš pripadal, pa je eno gotovo. Vsi biologi smo, na določeni točki v svojem življenju KLOŠARILI V VIVOTU, pa naj se ta imenuje kakor se hoče.

Anja

Na vrh strani