PROSTI ČAS ALI NOVA ŠPORTNA DISCIPLINA?

Beda! Vse naokoli beda! Kaj dela ta bela beda vsepovsod?! Tako vreme bi morali zakonsko prepovedat! Sneg-bela utopija za um in misli. Če človek ne smuča, drsa ali teka na smučeh se je po koncu letošnje zime počutil že kot kakšen kripel.

Od vsepovsod pa kar letijo reklame s tropskimi kraji. Kaj bi zdaj človek dal za malo sonca, malo morja, malo kopanja!!!

Samo za tri ure. Bomo do predavanj nazaj. Saj ni visoka ta Polhograjska grmada. Smo si mislili trije kolegi s faksa. Začelo se je gladko. Hrib smo našli brez težav. Še eden izmed mnogih, pokrit z belo odejo. Po začetnem pakiranju iz avta sebe in opreme za spopadanje s snegom ter moji ugotovitvi, da sem brez gamaš, smo se ga lotili. Nič hujšega, dobro zvožena makadamska cesta z zaplatami snega in ledu. Se mi je že zazdelo, da jo bom odnesla brez hujših posledic. Na srečo na vse slovenske hribčke še ne vodi "avtocesta" in na smolo množic imajo nekateri tudi premali vrh, da bi se na njem dal postavit kmečki turizem. Takšen je bil tudi naš cilj in z zadnjim zaselkom se je končala tudi cesta. Zavili smo na dobro gaženo stezico. Sneg nam je segal do višine kolen. Vsi trije smo imeli pohodniške palice in preveč energije, tako, da klanca, ki se je vedno bolj stopnjeval, niti opazili nismo. Pač pa nas je očarala narava. Bil je jasen dan in sonce je poskrbelo za pomežik od vsakega snežnega kristalčka posebej. Starka zima nas je pozdravljala med v sneg odetimi drevesi. Tu pa tam je iz gozda pripela kaka sinička ali kos. Preprostost in lepota. Popolnost.

Sredi manjšega travnika smo srečali cerkev Sv. Uršule. Ob njej se je prijetno shojena stezica nehala. In nehal se je tudi moj optimizem, da jo bom odnesla suha! Iz usmiljenja so mi dodelili zadnje mesto v vrsti in zagrizli smo v hrib, ki bi ga brez snežne odeje prehodili v petih minutah. Zdaj je trajalo vsaj slabe pol ure. Na srečo nas je na vrhu spet pričakala shojena stezica. Do vrha hujših vzponov ni, saj pot vodi po grebenu. V hribe sem začela zahajati malo pogosteje šele pred kratkim, tako skoraj na vsakem izletu doživim kaj novega. Polhograjska grmada je vrh, ki ga poznajo vsi študenti biologije kot enega izmed obveznih terenov pri sistematski botaniki, ki ga hočeš nočeš morajo obiskati. Meni je ostal v spominu iz tega terena poleg obilice orhidej, ki smo jih videli tudi čudoviti razgled s te poti, ki tudi tokrat ni razočaral. Na eno stran se je razprostiral pogled skoraj do Triglava, na drugo stran pa lepota bele barve - sneg do glave. Moram priznat, da so se zaradi shojenosti poti rešili tudi moji problemi zaradi negamaš na mesto tega smo kar vsi trije preizkušali svoje sposobnosti drsanja-tako po nogah kot po riti. Po krajšem pozdravu s krokarjem smo uspeli osvojiti vrh! In smejalo se nam je!

Spusti so običajno enostavnejši od dvigov. Mi pa smo imeli še toliko energije. Vso pot navzgor smo se že čudili, kako to, da snežna odeja nič ni razrezana od sledi smuči ali sank. In bilo je tako sonce in sinje modro nebo. In skoraj čisto sem se že posušila.

Ste se že kdaj kopali v snegu? No, mi smo se. Nismo ravno plavali kravla ali žabice, kaki podsnežni mož bi se pa že našel. Skoraj kot morje! Na koncu sem bila tudi mokra skoraj tako, kot bi prišla iz morja. In kar naenkrat me ni več motilo, da sem brez gamaš in za čuda se mi sneg več nič ni zdel dolgočasen.

Nada Labus

Na vrh strani