Tja in spet nazaj
odprava na mednarodno konferenco študentov naravoslovnih ved v Litvo

Za najboljše reči se ponavadi izve po najbolj obskurnih kanalih in sporočilo, ki so ga na univerzo poslali organizatorji druge mednarodne konference naravoslovnih ved, je po spletu naključij pristalo v rokah društvenikov. Pa smo na hitro spisali nekaj prošenj za finance, si izmislili, kaj bo kdo tam povedal in že smo 1500 kilometrov od doma predstavljali našo malo državo skupini vzhodnjakov, od katerih večina zanjo razen na pol prespanih urah srednješolske geografije še slišala ni. Pa pojdimo počasi in po vrsti (kot gredo žeblji v krsti).

Kmalu po prejetju obvestila, da bo v Vilni, glavnem mestu Litve, študentska konferenca, smo se našli štirje kandidati, ki bi imeli tam kaj povedati, in en zainteresiran turist. Po zaslugi Damjana, našega predstavnika v študentskem svetu, smo bili nenadejano tudi finančno preskrbljeni. Tako res ni bilo ovir za potovanje brez obremenjenosti s problemi od doma. Nekje vmes je odpadel omenjeni turist in 28. februarja smo se Katerina J., Lea A., Damjan V. in spodaj podpisani ustavili na prvi postojanki ob poti – menjalnici in AMZS-ju. S triurno zamudo, ki jo je kasneje za uro podaljšal zaspali kamijondžija na avtocesti proti Dunaju, je Katerinin beli blisk (Renault Clio) brzel proti avstrijski meji. Plan je bil sledeč: prvo spanje na poti: Češko-Poljska meja, drugo spanje: Vilna (LT). V praksi je bila situacija sledeča: prvo spanje na poti: Brno (CZ), dopoldan igranje se turistov po mestu, drugo spanje: Ostrołeka (PL). In naslednji dan smo, kakopak, zamudili otvoritev konference za dve uri in pol. Na tem mestu bi rad še izrazil začudenje nad prebivalci Vilne, od katerih noben ni imel pojma, kje se nahaja "naš" faks. Da ne bo grajanje tako enostransko naj povem, da se noben od nas ni spomnil, da bi morda kupili zemljevid mesta. No, po dvournem iskanju smo končno našli dve dekleti, ki sta nam znali povedati, kam moramo iti – to pa zato, ker smo bili samo eno ulico stran.
Zaradi zamude smo padli ravno na predstavitve posameznih držav, o katerih smo bili sicer obveščeni, pripravljeni pa niti slučajno ne, razen Damjanove potice, štirih steklenic vina (brez odpirača) in ene pesmi, ki nam ni šla iz glave. No improvizacija se je ponovno izkazala kot mati kreativnosti in po mojem pod vplivom polnih ust potice še opazili niso, kako smo lovili vsebino in vse, kar se poleg potice še spomnijo, je: "Imeeela sva boben in laaaaaajnooo.....". Vsaj upamo.
Prenočišče smo dobili v študentskem domu, polnem umetnikov, dvajset minut hoda od prizorišča. Večina ostalih udeležencev je bila nastanjena v drugem študentskem domu, zato smo se povabili k sosedom Poljakom in ugotovili, da niso ravno za žur. Nekaj krivde pa ponovno nosimo sami, ker se nismo spomnili, da imajo Litvanci čas eno uro naprej in je bila torej ura pol enih, ne pol dvanajstih.

Naslednji dan se je začela konferenca, kar je pomenilo poslušanje bolj ali manj posrečenih predstavitev do kosila, in po njem poslušanje še nekaj bolj ali manj posrečenih predstavitev. Tu so se udeleženci precej razlikovali, od zelo dobro zastavljenih in predstavljenih raziskav, do odjecljanih predstavitev seminarskih nalog. Vsi štirje Slovenci smo kajpak dostojno predstavljali naše barve in hkrati delali reklamo za društvene tabore. Vse predstavitve je budno spremljala komisija, eden izmed članov katere mora biti strah in trepet tamkajšnjih študentov, saj je prav ob vsaki predstavitvi (ki so se seveda po tematikah divje razlikovale) našel kakšno vprašanje. Vsi štirje smo svoje delo predstavljali v sekciji B, namenjeni zoološkim, botaničnim in ekološkim temam, vzporedno pa so potekale tudi predstavitve molekularcev, katerih je bilo na konferenci največ in so govorili še cel naslednji dan seminarja. Zvečer je sledil žur v bližnjem klubu, pred čemer smo se podprli pri žurerskem delu poljske ekipe, pomagali pa so še Estonci. Na srečo naslednji dan ni bilo treba ničesar predstavljati.
Petek, zadnji dan konference, je minil precej podobno, minus naše predstavitve. Moram reči, da je bila pri molekularcih situacija precej podobna, torej nekje med seminarskimi nalogami in resnim delom. Po kosilu so nas peljali naokrog po svojem mestu, nam pokazali, da imajo cerkev na vsakem vogalu, nas ponosno peljali na mestni grad (če lahko to rečemo enem stolpu in parim metrom obzidja) in se zvito izognili provokativnemu vprašanju o ruski mafiji v Litvi. Zvečer je sledila podelitev priznanj najboljšim, žal pa bomo morali na lovorike počakati do naslednjega leta. In na koncu spet žur, kjer smo bili deležni celo pocukranega miganja z ritjo treh lokalnih pop zvezdic, za izboljšanje okusa pa še nastopa folk-rock skupine Išjunk Šviesa, ki niso pričakovali tako dobre publike in jim je kmalu zmanjkalo pesmi. Zato so svoj najbolj znan komad odigrali kar trikrat.

Zjutraj v soboto smo dobili zadnji zajtrk, se sprehodili po centru, kjer je ravno potekal velik semenj umetnikov in rokodelcev, in se počasi poslovili od organizatorjev in drugih udeležencev. Naj na tem mestu izrazim iskreno zahvalo organizatorjem, ki so se res potrudili za nas, res nobena stvar jim ni bila odveč in res smo se počutili dobrodošle pri njih.

Pot nazaj pa... pač, malo bolj se nam je mudilo nazaj kot tja in smo vozili 24 ur, ampak beli blisk je zdržal vse napore, mi pa tudi. Lahko bi sicer omenjal še tisto nesrečno "francosko" solato, poljske cestarje, nad katerimi Poljaki verjetno bentijo še bolj kot mi nad našimi, in štiri razbolele hrbte, a o tem kdaj drugič.

Jernej Polajnar

Čudili smo se, čudili so se

Pravzaprav je težko govoriti o mentalitetah narodov in delati stereotipne zaključke po tem, ko se pripelješ z enotedenskega potovanja, kjer si dolgih 3000 kilometrov (v obe smeri) preživel s štirimi Slovenci in ugotovil, da smo si med seboj tako različni, da bi težko posploševali o karakternih lastnostih našega naroda. Pa vendar smo bili priča temu, da so nas ostali narodi v Vilni dali na skupni imenovalec na podlagi naših individualnih značajskih lastnosti - tisto, kar so si zapomnili, danes imenujejo Slovenci. In tako smo nehote tudi mi vrednotili Litvance, Poljake, Madžare in splošno vse, ki so se čoporativno udeležili Mednarodne konference študentov naravoslovnih znanosti v Litvi. Priznamo pa, da smo malo manj ocenili tiste, ki so prišli sami (s primera Latvijca in Norvežana). Pravzaprav ne moremo sklepati prav ničesar o mladem človeku njihove dežele. Norvežan, ki je bil z vseh strani brutalno obsojen, ker ni imel svetlih las, nam je priznal, da je po očetu Avstralec in vendar je poudaril, da niso vsi kar tako povprek svetli.

Pogovori med udeleženci so se na začetku vedno razvili v težke debate o občutku varnosti v njihovi krajih, o številu prebivalcev, vse prepogosto pa je bila tema pogovora povprečna bruto plača v domovini in druge politične debate. A le za ogrevanje. Ljudje so se večinoma izkazali za zabave željne in vsi, razen krakovskih in gdanskih Poljakinj ter Estonk, smo se zvečer odlično zabavali v barih ter klubih. Predzadnji večer sem se na partyu zapletla v debato z enim izmed organizatorjev, ko me je ta čez čas skoraj nesramno prekinil in pokazal na Katerino in Damjana, ki sta ob robu malo bolj vroče plesala. Meni se je zdelo zabavno, smejala sem se njuni zajebanciji, tip pa je ostal smrtno resen in mi počasi razložil, da to ni prav varno početi v tem klubu … da je tu publika, ki bi njuno početje lahko jemala kot provokacijo ter s tem izzvala pretep. Par ur po tem sem še vedno hodila na okoli s čeljustjo do kolen in razmišljala o povezavi med mrazom ter zaprtostjo, ki se je izkazala za prav takšno, kot so mi jo prodajali pri nas. In mi smo pravzaprav pravi temperamentni Balkanci! Hvala bogu. Stereotip o zaprtih Slovencih, na katerega se obešam, je tisti večer zbledel v moji glavi … zato pa sem se počutila rahlo nesproščeno. Človek hitro naredi kaj, kar ljudje narobe razumejo, pa čeprav je to pri nas lahko skoraj običaj. Ogaben občutek. Damjan ni vedel za moj pogovor z Litvancem in je v tem času poskušal malo bolj tesno poplesavati z eno od Poljakinj. Ni mu uspelo in kot sva si kasneje osupla poročala, dotik sploh ni zaželen. Tudi ostali na plesišču so se držali le za roke in migali ko pokvarjene žage. Nič kaj preveč navdušujoče. Vžgala je le njegove metoda verbalnega zapeljevanja – tam je dobival kar nekaj lepih pogledov in zastonj pijače. Ko smo že pri navadah, ki se zdijo drugim čudne, naj omenim še pošiljanje razglednic. Vsem se je zdelo neskončno zanimivo, da smo Slovenci dali podpisat razglednico tudi drugim. Pravzaprav sem se prvič vprašala, od kje pri nas navada, da jo podpisujejo tudi ljudje, ki naslovnika ne poznajo.

Zanimiva izkušnja je bila tudi s kajenjem. Nihče od Poljakov, bilo jih je namreč ogromno, ni kadil. Zato pa so nekateri vztrajno težili, naj tudi ostali ne kadimo, čeprav smo bili v prostoru za kadilce. Pravzaprav so se spravljali le name (Damjan je namreč podlegel njihovi želji). Močno so si vzeli k srcu, ker sem (po njihovem) verižna kadilka. Konstantno so me opominjali na to, koliko cigaret sem pokadila v preteklih pol ure, mi pridigali o škodljivosti, pisali želje na cigarete medtem ko me ni bilo ... na žuru, lepo vas prosim. Skratka, imeli so nas za težke kadilce. Po njihovem izračunu trije od štirih Slovencev kadijo!

	Zelo inovativna zadeva. Blazina na kateri si lahko med uriniranjem spočiješ.

Povprečje madžarskih udeležencev je dala tišino. Tako nekomunikativnih in dolgočasnih tipov pa še ne. Vedno skupaj in z nikomer drugim.

Vsi pa so nas gledali z zavidljivimi očmi, ko so poskusili slovensko vino. Poljaki, Litvanci, Latvici in Estonci namreč pridelujejo vino iz jabolk in kar sem jaz poskusila, je imelo okus po jabolčnem soku. Pravo vino je pri njih le buteljčno in ga pijejo le na "fensi" kosilih ter tako dalje. Čudili so se, da vino iz grozdja pijejo pri nas nekateri kar tako, mladi na klopci sredi parka, na žurki, v kafiču in baru, tudi brezdomci ... vsepovsod in kadarkoli, večino lahko odpremo z odpiračem.

Sicer pa so se Litvanci izkazali za res odlične gostitelje. Jedli smo dobro in precej obilno. Mi smo po večerji (količina našega kosila) pokali po šivih, lačni Estonci pa šli še nekaj pojesti. Ljudje tam jedo res preveč! Veliko jajc (redno smo se srečevali z omletami, palačinkami na sto in en način) …mraz očitno naredi svoje. Mi smo se samo čudili. Glede na to, koliko dela so imeli organizatorji, so bili vedno prijazni, nasmejani in pripravljeni narediti vse za naše male želje. Resnično so se izkazali za dober team in super ljudi.

Skratka, toliko o raznolikosti narodov, zbranih na enem kupu v Vilni. Nikar ne razumite narobe, mi smo se samo čudili in nikoli obsojali, tako kot so se oni nam. Konferenca je bila res multinacionalno zelo zanimiva izkušnja in napak bi bilo to stereotipizacijo jemati vrlo resno, le toliko pač, kot se mora, zato da se stvari strnejo v razumljive enote.

Lea Atanasova

Na vrh strani